„Hiperbolični reaktivni pogon” – pogon brez vijaka

Prvi ladijski vijak je leta 1827 patentiral Josef Ressel (https://sl.wikipedia.org/wiki/Josef_Ressel) , ki je priredil Arhimedov vijak za pogon plovil. Naredili smo trobenti podoben hiperbolični stožec s funkcijsko notranjo spiralo. Spirala zavrti vodo v vrtinec. Vstopna odprtina je prekrita s polkroglo ki ima odprtino v sredini in ob notranjem robu tri rezila, ki usmerjajo vodo. Želeli smo izničiti vodni upor elektro motorja, ki je pri obstoječih gondolah azimutnih potisnikov precej obsežen in narediti pogon, ki bo izkoriščal tudi centrifugalno silo, ki jo ustvari vrtenje, in obenem preprečiti težave, ki jih povzroča kavitacija. Ob obodu hiperboličnega stožca je voda stalno pod pritiskom, parni kavitacijski mehur pa se pojavi v osi rotacije, kjer kavitacija ne more povzročati škode.
Voda se z naraščujočo hitrostjo pomika proti konici stožca, kjer doseže največjo hitrost. Močan curek pospešuje tudi vodo, ki obdaja telo pogona, kar še povečuje učinkovitost (Venturijeva cev).